Za vsako avtomatizacijo stoji miselni model – in bolj ko je ta model jasen, lažje je z njim delati. 1Tool stavi na preprosto, a prilagodljivo načelo gradnikov: sprožilec, pogoj, dejanje. Te tri vrste gradnikov tvorijo ogrodje, iz katerega je v vizualnem urejevalniku sestavljena vsaka avtomatizacija – ne glede na to, kako preprost ali zapleten je posamezen primer uporabe.
Sprožilec: kaj zažene avtomatizacijo
Vsaka avtomatizacija se začne s sprožilcem, torej z dogodkom, ki se zgodi v sistemu in sproži potek. Sprožilec je tako prvo vozlišče, ki ga določite pri ustvarjanju avtomatizacije – poleg imena in opisa same avtomatizacije. Kateri konkretni sprožilci so na voljo, ni togo vnaprej določeno v urejevalniku, temveč se dinamično naloži iz sistema, skupaj z imenom in opisom. Izbirate torej iz ponudbe, ki se prilagaja vašemu okolju 1Tool, namesto da bi se morali zadovoljiti z nespremenljivim seznamom, ki je enak za vse stranke.
Pogoj: upravljanje namesto avtomatizma
Ni nujno, da se vsaka avtomatizacija ob vsakem pojavu sprožilnega dogodka odzove povsem enako. Prav tu nastopijo pogoji. Na sprožilec se pripnejo kot samostojna vozlišča in odločajo, ali in kako se potek nadaljuje. Tudi pogoje sistem zagotovi z imenom in opisom, tako da se urejevalnik avtomatizacij prilagodljivo prilagaja logiki, ki dejansko obstaja v sistemu. Pomembno pri tem: pogoj ni nujno, da vodi do natanko enega naslednjega koraka. Ima lahko več možnih podrejenih korakov – potek se torej glede na rezultat pogoja razveji v različne smeri, namesto da bi togo sledil eni sami liniji.
Dejanje: dejanski učinek
Na koncu vsake poti je dejanje – korak, ki dejansko nekaj povzroči. Tudi dejanja so vozlišča na platnu, prav tako naložena iz sistema z imenom in opisom, in so povezana s predhodnim vozliščem sprožilca ali pogoja. Ker sprožilec, pogoj in dejanje obstajajo kot ločene, poljubno kombinirane vrste gradnikov, ne nastane togi pravilnik, temveč zbirka gradnikov: elemente kombinirate tako, kot to zahteva vaš konkretni poslovni proces, namesto da bi ga stiskali v vnaprej pripravljeno predlogo.
Zakaj je zbirka gradnikov bolj prilagodljiva od predloge
Toge predloge vedno pokrivajo le standardni primer, za katerega so bile zasnovane. Ko se proces spremeni, hitro naletijo na svoje meje. Načelo sprožilec–pogoj–dejanje pa ponuja gradnike namesto končnih rešitev: iste vrste gradnikov je mogoče za povsem različne poteke znova kombinirati, razširiti ali prilagoditi – neposredno v vizualnem urejevalniku, vidne kot povezana vozlišča na risalni površini, namesto skrite v konfiguracijskih besedilih.
Pogosta vprašanja
Ali za vsako avtomatizacijo potrebujem pogoj?
Ne, pogoji so neobvezen gradnik. Avtomatizacija je lahko načeloma sestavljena tudi samo iz sprožilca in neposredno priključenega dejanja.
Ali lahko pogoj vodi do več različnih dejanj?
Da. Pogoj ima lahko več možnih podrejenih korakov, zaradi česar se potek glede na rezultat razveji v različne smeri.
Kako vem, kateri sprožilci, pogoji in dejanja so mi na voljo?
Urejevalnik vsakega od njih naloži z imenom in opisom neposredno iz sistema, tako da že v urejevalniku vidite, kateri gradniki so trenutno na voljo.
Bi radi načelo sprožilec–pogoj–dejanje videli v živo na svojih procesih?
Rezervirajte termin za predstavitev